Nocoj prihajam skozi jaz, Kralj Salomon. Vedite draga moja bitja iz druge realnosti, da so moje misli vedno, čisto vedno z vami in da v njih vnašam vsako sekundo obstoja neskončen mir, ki pa ga vsak od vas zaznava na drugačen način in na drugi ravni. Stvar je sicer malo komplicirana in jo je včasih težko pojasniti z besedami dvojnosti, vendar bom poizkušal.
Vidite, to je tako, kot če bi hodili po poljani polni cvetic in bi utrgali eno, tisto, ki vam je namenjena. Takrat bi iz vas privrelo popolno sočutje do vsega sveta in vse kar bi se zgodilo je, da bi se vprašali, če je to res vredno, namreč, da uničite to lepoto, to ljubezen s katero nas je obdaril Bog, ko nas je poslal v ta prečudoviti svet, ki ga lahko občudujemo s svojimi petimi čuti.
Veste dragi moji, ni vedno vse tako enostavno kot se zdi. Včasih je potrebno stvar pogledati iz pravega zornega kota in se pogrezniti še globlje v zaznavo tistega kar sprejemamo in prava resnica se nam razkrije šele takrat. V duhu se vedno čuti tisti pravi občutek kaj se dogaja v prostoru, z njim in okoli nas samih, le prisluhniti je potrebno.
Ko sem se še sprehajal po Zemeljski površini je bilo življenje sveta pravica vsakega živega bitja, ceste, kamna. Ljudje so občudovali svet in njegovo lepoto in ni bilo vojn ter sovraštva. Vsak je preprosto cenil to kar ima in bil zadovoljen, ne, presrečen s tem kar ga obkroža. Takrat je resnica zvenela kot resnica. Vse kar nas je obdajalo je bila resnica in božja ljubezen. Takrat se nismo obsojali zaradi tega kar smo in kakšni smo. Vedeli smo, da smo enaki in da je ravno raznovrstnost enakosti pravica, ki sodi v kontekst življenja. Resnica je bila, da smo se cenili in spoštovali iz najglobljega bistva naše duše.
Vsak na tej dragi Zemlji ima svobodno voljo kako bo živel svoje življenje. V ničemer niste enaki in hkrati ste enaki v vsem. Božja volje je bila in je takšna, saj ste bili takšni ustvarjeni. Vsak plod pripada svojemu drevesu na način kot to najbolj ve in zna in ko pride čas, ga zapusti. Na enak način si ga tudi lasti drevo in ko je čas ga izpusti. Brezpogojno in brez odlašanja. Enostavno oba vesta, da je čas za ločitev in za nekaj novega kar sledi.
Resnica je, da oba vesta za pot kako to storiti in ko je trenutek to tudi storita. Brez odlašanja in brez vseh pogojev to tudi speljeta na najprimernejši in najmanj boleč način za oba. Vse se dogaja v naravnem ritmu in času. Čisto tiho, brez vsega rompompoma in s pohlevnostjo. Ponižnost, ki spremlja ta proces je tista, ki obema omogoča nadaljnjo rast v želeni smeri, v smeri, ki si jo izbereta vsak sam. Brez vse preteklosti, brez vse prihodnosti, živita le v trenutku 'tu in zdaj' in gresta kamor ju življenje pač odnese. Svobodno se potikata in raziskujeta življenje…
Tudi človeško življenje in vsi odnosi v njem so takšni, če si to dopustimo. Tudi tukaj napoči trenutek prihoda in odhoda. Vse se dogaja po določenem redu in v določenem času. Dragi moji, ni se potrebno obremenjevati s tem kako in kaj bodo ali so drugi, važna je samo vaša resnica. Vaša lastna resnica. Sploh ni važna ne preteklost, ne prihodnost. Važen je le trenutek 'tu in zdaj'. Važno je živeti življenje v sedanjosti, v tem trenutku, ki sedaj je in mineva.
Draga moja bitja iz druge resničnosti, ni se vam potrebno naprezati. Vse bo dobro. Vprašajte se le, ko zadonijo zvonovi časa, kaj je pomembno za vas same, kajti bolj ljubite bolj ste ljubljeni.
Resnica je, da ste nedolžni v svojem bistvu, oukvirja vas le resničnost, ki se vam vsiljuje. Vse kar je pristno in lepo je vredno čiste brezpogojne ljubezni in svet v katerem živite to je. Ta svet, ki mu pravite Zemlja, je čista čudovitost in lepota in prav je, da živite na njem v smislu brezpogojne harmonije.
Daje vam hrano, daje vam prostor za živeti in sedaj počasi prihaja čas, da zapustite tiste predele svetega planeta, ki so opustošeni in prepojeni s krvjo in greste svoj pot. Miselni vzorci, ki so vas pripeljali do uničevalnega razmišljanja so preživeti in čas je, da se rodi nekaj novega. Hkrati pa tudi že prihaja čas, da v brezpogojnem odnosu izpustite preteklost in greste naprej.
Na Zemlji je dovolj prostora za vse ljudi, imate dovolj hrane. Ni vam potrebno vztrajati in uničevati še naprej svet, ki vas je s svojo svetostjo napajal do sedaj. Čas je, da greste naprej in začnete razvijati tehnologije za nav zagon življenja v sočutju in ljubezni, planetu pa pustite, da se razvija v svojo smer. Vendar tega ne more storiti, če ne odidete brezpogojno.
Z brezpogojnim mislim, da mu daste dihati na njegov lasten način, da se razvija po svoji lastni poti, kot je to že počel v preteklosti, ko še ni bilo izkoriščanja in okoriščanja se z njim. Pojdite torej in pustite mu, da gre svojo pot, da razvija svoja gorovja, svoja bogastva, svojo vegetacijo.
Jaz sem Salomon, kralj
četrtek, 16. julij 2009
ponedeljek, 13. julij 2009
Praspočetje
Jaz sem Mawlana Jalal ad-Din Rumi. Skozi ta kanal se javljam drugič. Hvala za vso pozornost in posluh. Danes bi rad govoril o sočutju.
Sočutje je eno prvinskih čustev, ki objema vse vesolje. Je čista neizkaljenost čustvenega nivoja naše duše. V nas in iz nas prinaša ter odnaša vse aspekte duhovnega neskladja s samim sabo.
Takrat, ko ste sočutni, je zelo pomembno, da ne sodite z ničemer, s čisto nobenim atomom vašega bitja ničesar, čisto ničesar. Vaša pronicljivost je tista, ki naj vas vodi po vaših dejanskih poteh, kajti vaša dejanja so tista, ki izražajo vaš notranji um, vaš notranji jaz. Zelo je pomembno, da ste takrat, ko ste sočutni, da ste, kot se najbolj da dojemljivi za vse sprememba v odrazu duše osebe, ki je na drugi strani vašega fizičnega telesa.
Spoštovani, ne si misliti, da je vse to tako enostavno kot se zdi, kajti ni. Vaša realnost je namreč tista, ki zrcali vse mogoče odzive znotraj vas samih in kaj lahko se zavedete in zapadete v nivo razmišljanja, ki vas sili v položaj žrtve, kar vam seveda ne služi v nobenem pogledu.
Takrat, ko se izražate sočutno, si samo zaupajte in sledite svojim občutkom ter brezpogojno izrazite tisto, kar čutite znotraj vašega bistva. Zelo je namreč pomembno, da takrat izrazite tisto, kar prihaja iz vaše notranjosti, kajti to je resnica; resnica vašega notranjega bistva. S to resnico lahko kreirate in ustvarjate vse tiste nivoje vaše duše in realnosti za katere si niti nikdar niste mislili, da jih lahko ustvarjate.
Bodite zvesti sami sebi, dragi moji, kajti božja luč je prav tako vaša kot je moja in je vedno z vami, na vsaki točki poti. Zaupajte vase in v svoje občutke. Ne dovolite, da vas zavajajo sence. Hodite strumno po svoji poti in ne predajte se, ne predajte se nikoli. Moja sreča je del vaše sreče in vaša sreča je del moje sreče.
Jaz sem Mawlana Jalal ad-Din Rumi
Sočutje je eno prvinskih čustev, ki objema vse vesolje. Je čista neizkaljenost čustvenega nivoja naše duše. V nas in iz nas prinaša ter odnaša vse aspekte duhovnega neskladja s samim sabo.
Takrat, ko ste sočutni, je zelo pomembno, da ne sodite z ničemer, s čisto nobenim atomom vašega bitja ničesar, čisto ničesar. Vaša pronicljivost je tista, ki naj vas vodi po vaših dejanskih poteh, kajti vaša dejanja so tista, ki izražajo vaš notranji um, vaš notranji jaz. Zelo je pomembno, da ste takrat, ko ste sočutni, da ste, kot se najbolj da dojemljivi za vse sprememba v odrazu duše osebe, ki je na drugi strani vašega fizičnega telesa.
Spoštovani, ne si misliti, da je vse to tako enostavno kot se zdi, kajti ni. Vaša realnost je namreč tista, ki zrcali vse mogoče odzive znotraj vas samih in kaj lahko se zavedete in zapadete v nivo razmišljanja, ki vas sili v položaj žrtve, kar vam seveda ne služi v nobenem pogledu.
Takrat, ko se izražate sočutno, si samo zaupajte in sledite svojim občutkom ter brezpogojno izrazite tisto, kar čutite znotraj vašega bistva. Zelo je namreč pomembno, da takrat izrazite tisto, kar prihaja iz vaše notranjosti, kajti to je resnica; resnica vašega notranjega bistva. S to resnico lahko kreirate in ustvarjate vse tiste nivoje vaše duše in realnosti za katere si niti nikdar niste mislili, da jih lahko ustvarjate.
Bodite zvesti sami sebi, dragi moji, kajti božja luč je prav tako vaša kot je moja in je vedno z vami, na vsaki točki poti. Zaupajte vase in v svoje občutke. Ne dovolite, da vas zavajajo sence. Hodite strumno po svoji poti in ne predajte se, ne predajte se nikoli. Moja sreča je del vaše sreče in vaša sreča je del moje sreče.
Jaz sem Mawlana Jalal ad-Din Rumi
petek, 3. julij 2009
Spoštovani!
Z vami sem jaz, Mawlana Jalal ad-Din Rumi. Modrost, ki jo prinašam skozi tokrat je namenjena vsemu svetu in prav je, da se objavi na vidnem mestu.
Vsakokrat, ko prižgem svojo lučko na nočni omarici se zamislim nad vsemi temi podobami, ki budijo stvarstvo nevidnega. Hodim po poti iz dneva v dan in pred mano se razkrivajo nove pokrajine še vedno neraziskanega. Sem mislec in vnašam v kreacijo nove poglede na sam obstoj in na kreacijo. Kolikokrat sem že hodil po tej poti? Kolikokrat sem že počel popolnoma isto stvar? Vse kar se mi je zgodilo do sedaj je bila čista in popolna resnica tega kar je bilo. Nikoli se nisem predal nad silnostjo modrosti, ki je prihajala skozi mene.
Sedaj sem mojster luči in globoko sem razočaran, da me opevate v takšni luči. Nisem bil ne svetnik, ne mojster takrat, ko sem hodil po Zemlji. To sem postal pozneje skozi trdo delo na sebi in na drugih. Bolečina v meni je globoka in neznosna. Raje bi vedel prej kam se spuščam, ne da sem sedaj tu in ne vem zakaj sem tu.
Sem luč in ljubezen. In kaj je luč in ljubezen? Je odgovor na vse kar ti kreacija ponuja, da lahko iz nje preoblikuješ. Je vse, čisto vse! Moje misli pa neskončno krat zaplavajo v sveti prostor ljubezni, ne da bi se tega zavedal. Pa sem to sploh res jaz? So to sploh moja resnična čustva? Kdo bi to vedel…
Prejšnji mesec sem obiskal mamo. In bilo je težko. Srečala sva se na poljani, ki je bila posejana z makom. Hmmm, kako je bilo opojno. Videl sem jo prihajati skozi prve odtenke maka. Vsa je bila nasmejana in njena radost je puščala sled. »Rad te imam mama.«, sem pomislil. In tisti trenutek se je skozi mene prelilo čustvo ljubezni. Obstal sem in začel sem jokati. »Moja draga mama.«, sem pomislil, »Kako lepo te je spet videti, kako lepo je spet uzreti tvoj ljubeči smeh in poslušati pesem radosti, ki prihaja skozi tvoja usta. Nikoli si ne bi mislil, da se bom kdaj tako razveselil tvoje pojave in prisotnosti. Moja draga mama.«
In kako zanimivo je bilo se sprehajati ob tebi, ti zreti v oči in poslušati tvoje besede modrosti. Povedala si mi veliko. Govorila si o Bogu, o kreaciji in vsem kar je. In ko sva šla vsak v svojo stran, ko sva se poslovila, sem imel še vedno pred očmi tvoj zlati nasmeh. Tako blažen je bil, tako preprost. Brez vseh gub in napetosti. Preprosto si bila z mano in ob meni in si mi dajala ljubezen. Oh kako rad sem imel te trenutke s tabo, ko sva se v mladosti sprehajala sama po travniku na Zemlji. Mama, pogrešam te in rad bi več časa preživel ob tebi. Prosim ne odidi še. Tako malo te vidim. Rad bi se pogovarjal s tabo o mnogih stvareh, o modrostih vesolja, o tem kar si mi vedno dajala. Niti misliš si ne, kako zelo te pogrešam. Vsak moj vdih na tem svetu je pravilen odtenek tistega, kar se je kdajkoli pretakalo skozi mene. Še vedno občudujem tvoj nasmeh in vedrost, s katero si svetila na vse nas, tvoje otroke. In kako prepričljiva si bila s svojimi besedami, kako daleč si bila pripravljena iti v svoji pronicljivosti, ko si čakala, ko si pričakovala, da se bo nekaj zgodilo. Ne morem si zamisliti, kaj je bilo tisto, kar je šlo skozi tebe, vendar pa sem vedno vedel, da je to nekaj dobrega, nekaj česar se morda nisi zavedala še sama, kaj je. Preprosto si spustila, da je prišlo skozi tebe in si z nami delila modrost, ki je prišla skozi.
Niti za trenutek se nisi zdrznila in da bi se odpovedala resnici, ki je prihajala skozi? Ne, to pa ne. Verno si ji sledila in jo ponavljala, kot da bi šlo za neke vrste napravo za ponavljanje, ki mora stotiosočkrat poviti tisto, kar si slišala od nekje odzgoraj. Dala si mi veliko lekcijo, ko sem te tako opazoval. Dala si mi lekcijo iz potrpežljivosti, kajti takrat sem spoznal pomen resnice, ki si ji dovolila, da je prišla skozi na svoj lasten način in ne na način, kot je to želel tvoj dragoceni um.
Oh mama, kako zelo rad te imam. Bila si moj učitelj in učenec. Hvala da si bila z mano ob tistih najtežjih trenutkih, ko sem se ubadal sam s sabo in ko nisem imel nikogar, da bi se nanj oprl. Sicer je pa vse bilo po božanskem redu in čeprav tega nisem vedel v umu, sem to vedel nekje globoko v sebi. Resnica v mojih globinah je vedela, kaj se dogaja, vedela je, da prejemam božje vodstvo, resnico boga, ki je nepojmljiva, ki je neoporečna.
Vsakokrat, ko sem se zazrl v tvoje besede, sem v njih videl odsev sebe. Kako mi je bilo vse to zanimivo, kako rad sem se sprehajal ob tebi takrat, na Zemlji. Kako rad sem vonjal tvoje kostanjeve lase, ki si si jih vedno odišavila z neko posebno dišavo, ki je dišala po jagodah. Zaupal sem ti, kajti vedel sem, da mi kažeš podobo mene samega.
Oh, mama, kako pogrešam te najine dolge pogovore. Pogrešam preprostost, pogrešam vedrost, svobodo. Oh, kako je bilo takrat vse preprosto. Samo usedel sem se pod drevo poleg tebe in že se je iz tebe vlil vrelec modrosti. Bila si neusahljiv vir tolažbe in vseh tistih gorečih besed, ki so pogasile še največjo žejo po stranpoteh. Risala si mi resnice, ki sem jih takrat moral slišati. Moral sem jih slišati, da sem lahko sedaj prispel sem kjer sem. In hvala ti mama zato, za vse resnice s katerimi si me opojila, vse resnice, ki si mi jih predala, da sem z njimi lahko pozneje zajadral v božje kraljestvo kot ta, ki sem.
Kako bi rad bil še več s tabo, vendar vem, da je časa premalo. Vem, da imaš sedaj druge zadolžitve, vendar bi te rad videl pogosteje. Če je le možno. Ne bom ti odtegoval časa za tisto, kar je pomembno…
Oh, bog, kako sem užival resnico vsakega in vseh, ki so jo bili pripravljeni takrat deliti z mano. Za vsako resnico sem namreč videl tisto pravo bistvo ljubezni. Svet me je naredil takšnega kot sem sedaj in hvala svetu za to uslugo.
Mawlana Jalal ad-Din Rumi
Vsakokrat, ko prižgem svojo lučko na nočni omarici se zamislim nad vsemi temi podobami, ki budijo stvarstvo nevidnega. Hodim po poti iz dneva v dan in pred mano se razkrivajo nove pokrajine še vedno neraziskanega. Sem mislec in vnašam v kreacijo nove poglede na sam obstoj in na kreacijo. Kolikokrat sem že hodil po tej poti? Kolikokrat sem že počel popolnoma isto stvar? Vse kar se mi je zgodilo do sedaj je bila čista in popolna resnica tega kar je bilo. Nikoli se nisem predal nad silnostjo modrosti, ki je prihajala skozi mene.
Sedaj sem mojster luči in globoko sem razočaran, da me opevate v takšni luči. Nisem bil ne svetnik, ne mojster takrat, ko sem hodil po Zemlji. To sem postal pozneje skozi trdo delo na sebi in na drugih. Bolečina v meni je globoka in neznosna. Raje bi vedel prej kam se spuščam, ne da sem sedaj tu in ne vem zakaj sem tu.
Sem luč in ljubezen. In kaj je luč in ljubezen? Je odgovor na vse kar ti kreacija ponuja, da lahko iz nje preoblikuješ. Je vse, čisto vse! Moje misli pa neskončno krat zaplavajo v sveti prostor ljubezni, ne da bi se tega zavedal. Pa sem to sploh res jaz? So to sploh moja resnična čustva? Kdo bi to vedel…
Prejšnji mesec sem obiskal mamo. In bilo je težko. Srečala sva se na poljani, ki je bila posejana z makom. Hmmm, kako je bilo opojno. Videl sem jo prihajati skozi prve odtenke maka. Vsa je bila nasmejana in njena radost je puščala sled. »Rad te imam mama.«, sem pomislil. In tisti trenutek se je skozi mene prelilo čustvo ljubezni. Obstal sem in začel sem jokati. »Moja draga mama.«, sem pomislil, »Kako lepo te je spet videti, kako lepo je spet uzreti tvoj ljubeči smeh in poslušati pesem radosti, ki prihaja skozi tvoja usta. Nikoli si ne bi mislil, da se bom kdaj tako razveselil tvoje pojave in prisotnosti. Moja draga mama.«
In kako zanimivo je bilo se sprehajati ob tebi, ti zreti v oči in poslušati tvoje besede modrosti. Povedala si mi veliko. Govorila si o Bogu, o kreaciji in vsem kar je. In ko sva šla vsak v svojo stran, ko sva se poslovila, sem imel še vedno pred očmi tvoj zlati nasmeh. Tako blažen je bil, tako preprost. Brez vseh gub in napetosti. Preprosto si bila z mano in ob meni in si mi dajala ljubezen. Oh kako rad sem imel te trenutke s tabo, ko sva se v mladosti sprehajala sama po travniku na Zemlji. Mama, pogrešam te in rad bi več časa preživel ob tebi. Prosim ne odidi še. Tako malo te vidim. Rad bi se pogovarjal s tabo o mnogih stvareh, o modrostih vesolja, o tem kar si mi vedno dajala. Niti misliš si ne, kako zelo te pogrešam. Vsak moj vdih na tem svetu je pravilen odtenek tistega, kar se je kdajkoli pretakalo skozi mene. Še vedno občudujem tvoj nasmeh in vedrost, s katero si svetila na vse nas, tvoje otroke. In kako prepričljiva si bila s svojimi besedami, kako daleč si bila pripravljena iti v svoji pronicljivosti, ko si čakala, ko si pričakovala, da se bo nekaj zgodilo. Ne morem si zamisliti, kaj je bilo tisto, kar je šlo skozi tebe, vendar pa sem vedno vedel, da je to nekaj dobrega, nekaj česar se morda nisi zavedala še sama, kaj je. Preprosto si spustila, da je prišlo skozi tebe in si z nami delila modrost, ki je prišla skozi.
Niti za trenutek se nisi zdrznila in da bi se odpovedala resnici, ki je prihajala skozi? Ne, to pa ne. Verno si ji sledila in jo ponavljala, kot da bi šlo za neke vrste napravo za ponavljanje, ki mora stotiosočkrat poviti tisto, kar si slišala od nekje odzgoraj. Dala si mi veliko lekcijo, ko sem te tako opazoval. Dala si mi lekcijo iz potrpežljivosti, kajti takrat sem spoznal pomen resnice, ki si ji dovolila, da je prišla skozi na svoj lasten način in ne na način, kot je to želel tvoj dragoceni um.
Oh mama, kako zelo rad te imam. Bila si moj učitelj in učenec. Hvala da si bila z mano ob tistih najtežjih trenutkih, ko sem se ubadal sam s sabo in ko nisem imel nikogar, da bi se nanj oprl. Sicer je pa vse bilo po božanskem redu in čeprav tega nisem vedel v umu, sem to vedel nekje globoko v sebi. Resnica v mojih globinah je vedela, kaj se dogaja, vedela je, da prejemam božje vodstvo, resnico boga, ki je nepojmljiva, ki je neoporečna.
Vsakokrat, ko sem se zazrl v tvoje besede, sem v njih videl odsev sebe. Kako mi je bilo vse to zanimivo, kako rad sem se sprehajal ob tebi takrat, na Zemlji. Kako rad sem vonjal tvoje kostanjeve lase, ki si si jih vedno odišavila z neko posebno dišavo, ki je dišala po jagodah. Zaupal sem ti, kajti vedel sem, da mi kažeš podobo mene samega.
Oh, mama, kako pogrešam te najine dolge pogovore. Pogrešam preprostost, pogrešam vedrost, svobodo. Oh, kako je bilo takrat vse preprosto. Samo usedel sem se pod drevo poleg tebe in že se je iz tebe vlil vrelec modrosti. Bila si neusahljiv vir tolažbe in vseh tistih gorečih besed, ki so pogasile še največjo žejo po stranpoteh. Risala si mi resnice, ki sem jih takrat moral slišati. Moral sem jih slišati, da sem lahko sedaj prispel sem kjer sem. In hvala ti mama zato, za vse resnice s katerimi si me opojila, vse resnice, ki si mi jih predala, da sem z njimi lahko pozneje zajadral v božje kraljestvo kot ta, ki sem.
Kako bi rad bil še več s tabo, vendar vem, da je časa premalo. Vem, da imaš sedaj druge zadolžitve, vendar bi te rad videl pogosteje. Če je le možno. Ne bom ti odtegoval časa za tisto, kar je pomembno…
Oh, bog, kako sem užival resnico vsakega in vseh, ki so jo bili pripravljeni takrat deliti z mano. Za vsako resnico sem namreč videl tisto pravo bistvo ljubezni. Svet me je naredil takšnega kot sem sedaj in hvala svetu za to uslugo.
Mawlana Jalal ad-Din Rumi
četrtek, 2. julij 2009
O pohlepnem življenju
Vse je res, vse je resnica. Jaz sem Jezus Kristus. Karkoli se vam dogaja v življenju, se vam dogaja z namenom. Vsaka pot vas vodi k skušnjavi in hkrati k resnici. V vsem izobilju, ki je na razpolago je največje obilje, ki ga lahko poseduje človek, ravno resnica, kajti resnica je tista, ki vas bo osvobodila vsega trpljenja, vse čustvene navlake, ki vas drži ujete v svet prikazni in neresnic. Samo resnica je tista, ki vas bo osvobodila in vas pripeljala k očetu, pripeljala vas bo k meni, prav tja kjer bivam tudi jaz.
Naj se torej zgodi resnica in ne neresnica, ne manipulacija. Vse prikazni, ki hodijo za vami, vse prikazni, ki jih vlečete za sabo že iz davne preteklosti so le produkt vašega omejenega pogleda na resnico. Ko se bo ta s kristalno jasnostjo prižgala v vaših srcih boste spoznali, da ste stali pred vrati iluzije in da niste upali vstopiti v resničen svet. V svet kjer kraljuje popolna resnica, popolno zavedanje vaše božanske narave, popolno zavedanje vaše vsemogočnosti.
Do takrat pa hodite po svojih poteh čim bolj ponižno. Poizkusite se izogibati stremljenju za materialnim bogastvom, ne grabite si materialnega, kajti materialno je minljivo, duh je neumrljiv. In tisti, ki bo gradil svojo osebnost na mirnosti duha bo prej dozorel in prišel k meni v nasprotju s tistim, ki bo gradil svet na materialnem pohlepu.
Ne pozabite vse materialno kar pride je le iluzija, ki je vnaprej pripravljena za vaš um z namenom distrakcije. Niste na Zemlji zaradi materialnega, na Zemlji ste zaradi duhovnega. Ste duh, ki izkuša materialno izkušnjo, ste življenje, ki skozi izraz v materialnem svetu išče nove oblike izražanja, nove oblike manifestacije.
Vaše življenje je namenjeno izražanju na vseh nivojih, ne le na materialnem. Prav tako na fizičnem, čustvenem kot na duhovnem hkrati. Vaš namen je iskanje resnice, ki jo že tako ali tako veste, vendar ste se utelesili, da bi jo ponovno odkrili, da bi odkrili izraznost življenja, vse možne načine manifestacije. A ni to čudovito?
Ne zapravite torej te enkrat priložnosti, da postanete popolni raziskovalec tistega, kar že obstaja – resnice namreč. Skozi to iskanje boste očistili svoje čustveno telo, prečistili boste svojo manifestacijo in postajali boste vedno lažji. In lahkost, lahkost vam bo omogočala vedno večji dostop do večne modrosti, tiste s katero boste ustvarjali v trenutku. Ustvarjali boste vse kar si boste zaželeli, čisto vse.
Vendar pa, to se ne more zgoditi do tačas, dokler so vaša čustvena telesa zapackana s čustvi vašega uma, ki povzročajo sebične učinke. Prepustite se in pojdite torej iskat tudi vaš duhovni aspekt, aspekt vaše božanskosti. In takrat bo obilje sledilo vam, ne obratno.
Jaz sem Jezus Kristus, vaš ponižni podanik
Naj se torej zgodi resnica in ne neresnica, ne manipulacija. Vse prikazni, ki hodijo za vami, vse prikazni, ki jih vlečete za sabo že iz davne preteklosti so le produkt vašega omejenega pogleda na resnico. Ko se bo ta s kristalno jasnostjo prižgala v vaših srcih boste spoznali, da ste stali pred vrati iluzije in da niste upali vstopiti v resničen svet. V svet kjer kraljuje popolna resnica, popolno zavedanje vaše božanske narave, popolno zavedanje vaše vsemogočnosti.
Do takrat pa hodite po svojih poteh čim bolj ponižno. Poizkusite se izogibati stremljenju za materialnim bogastvom, ne grabite si materialnega, kajti materialno je minljivo, duh je neumrljiv. In tisti, ki bo gradil svojo osebnost na mirnosti duha bo prej dozorel in prišel k meni v nasprotju s tistim, ki bo gradil svet na materialnem pohlepu.
Ne pozabite vse materialno kar pride je le iluzija, ki je vnaprej pripravljena za vaš um z namenom distrakcije. Niste na Zemlji zaradi materialnega, na Zemlji ste zaradi duhovnega. Ste duh, ki izkuša materialno izkušnjo, ste življenje, ki skozi izraz v materialnem svetu išče nove oblike izražanja, nove oblike manifestacije.
Vaše življenje je namenjeno izražanju na vseh nivojih, ne le na materialnem. Prav tako na fizičnem, čustvenem kot na duhovnem hkrati. Vaš namen je iskanje resnice, ki jo že tako ali tako veste, vendar ste se utelesili, da bi jo ponovno odkrili, da bi odkrili izraznost življenja, vse možne načine manifestacije. A ni to čudovito?
Ne zapravite torej te enkrat priložnosti, da postanete popolni raziskovalec tistega, kar že obstaja – resnice namreč. Skozi to iskanje boste očistili svoje čustveno telo, prečistili boste svojo manifestacijo in postajali boste vedno lažji. In lahkost, lahkost vam bo omogočala vedno večji dostop do večne modrosti, tiste s katero boste ustvarjali v trenutku. Ustvarjali boste vse kar si boste zaželeli, čisto vse.
Vendar pa, to se ne more zgoditi do tačas, dokler so vaša čustvena telesa zapackana s čustvi vašega uma, ki povzročajo sebične učinke. Prepustite se in pojdite torej iskat tudi vaš duhovni aspekt, aspekt vaše božanskosti. In takrat bo obilje sledilo vam, ne obratno.
Jaz sem Jezus Kristus, vaš ponižni podanik
sreda, 17. junij 2009
Vse je res
Jaz sem Sananda. Dragi moji prijatelji, danes bi rad govoril o tem kako je vse res, kako je vse resnica.
Vsakdo, ki hodi po svoji poti se sreča s takšno in drugačno resnico nekoga drugega in s svojo lastno. Čeprav so te resnice drugačne, pa so vse pravilne. Pravilne pa so zato, ker vsak gleda na resnico iz svojega zornega kota. In tako je prav, kajti ustvarjeni ste za kreiranje, za ustvarjanje vsega kar vidite, to pa lahko počnete le na svoj lasten način.
Tudi, ko ste skupina prispevate k skupinskemu izdelku delček svoje lastne individualnosti in dobro je, da ste takrat čim bolj sočutni in občutljivi glede tega kar ima za povedati in izraziti nekdo drug v skupini. Stvari kot jih vidite vi niso nikoli, prav nikoli popolnoma iste, kot jih vidi nekdo drug. Resnica je, da ste kreatorji vsega kar kreirate, vključno s tem kar kreirajo drugi.
Vaša resnica je v vsakem trenutku povsem vaša in se v ničemer ne sklada v popolnosti z resnico nekoga drugega. Ste edinstveni in unikatni. Ne pozabite tega. Ne dovolite si, da vam resnico vsilijo drugi, da vam govorijo kako je in kako bi moralo biti. Vi ste vi in ste edinstveni.
Nihče vam ne more povedati kakšna bi naj bila vaša lastna resnica, to lahko le storite vi sami. Tu na Zemlji ste se rodili zaradi ustvarjanja svoje lastne resnice in ne kopiranja le-te od koga drugega. Vendar, če to želite je tudi to prav, kajti to je vaša svobodna volja.
Vse kar ustvarjate je res, pa najsibo to z mislimi, z rokami ali kako drugače. Ta kreacija je vaša resničnost. Vendar dragi moji, naj vas spomnim, da ste sem prišli izkusit svojo lastno kreacijo, svojo lastno resnico.
Stopite v svojo luč in ustvarjajte s svojimi barvami, ki jih je za vas na razpolago neskončno. Slikajte po svojem platnu svoje lastne umetnine zaradi katerih ste tu. Spodbujam vas, da se skozi vas zlije ogenj večne resnice in edinstvenosti. Spodbujam vas, da začnete hoditi po svoji lastni poti in da pustite drugim, da hodijo po svojih, kajti zelo je pomembno, da smo vsi v kreaciji takšni kakršni želimo biti. To je svoboda izražanja, to je svoboda duha.
Stopite v svojo luč in zajadrajte na krilih svoje lastne svobode in resnice, kajti resnica bo še bolj poglobila občutek za svobodo in obratno, svoboda bo še bolj poglobila občutek za resnico. To je Božji zakon.
Jaz sem Sananda in naj na vas večno sveti luč božja
Vsakdo, ki hodi po svoji poti se sreča s takšno in drugačno resnico nekoga drugega in s svojo lastno. Čeprav so te resnice drugačne, pa so vse pravilne. Pravilne pa so zato, ker vsak gleda na resnico iz svojega zornega kota. In tako je prav, kajti ustvarjeni ste za kreiranje, za ustvarjanje vsega kar vidite, to pa lahko počnete le na svoj lasten način.
Tudi, ko ste skupina prispevate k skupinskemu izdelku delček svoje lastne individualnosti in dobro je, da ste takrat čim bolj sočutni in občutljivi glede tega kar ima za povedati in izraziti nekdo drug v skupini. Stvari kot jih vidite vi niso nikoli, prav nikoli popolnoma iste, kot jih vidi nekdo drug. Resnica je, da ste kreatorji vsega kar kreirate, vključno s tem kar kreirajo drugi.
Vaša resnica je v vsakem trenutku povsem vaša in se v ničemer ne sklada v popolnosti z resnico nekoga drugega. Ste edinstveni in unikatni. Ne pozabite tega. Ne dovolite si, da vam resnico vsilijo drugi, da vam govorijo kako je in kako bi moralo biti. Vi ste vi in ste edinstveni.
Nihče vam ne more povedati kakšna bi naj bila vaša lastna resnica, to lahko le storite vi sami. Tu na Zemlji ste se rodili zaradi ustvarjanja svoje lastne resnice in ne kopiranja le-te od koga drugega. Vendar, če to želite je tudi to prav, kajti to je vaša svobodna volja.
Vse kar ustvarjate je res, pa najsibo to z mislimi, z rokami ali kako drugače. Ta kreacija je vaša resničnost. Vendar dragi moji, naj vas spomnim, da ste sem prišli izkusit svojo lastno kreacijo, svojo lastno resnico.
Stopite v svojo luč in ustvarjajte s svojimi barvami, ki jih je za vas na razpolago neskončno. Slikajte po svojem platnu svoje lastne umetnine zaradi katerih ste tu. Spodbujam vas, da se skozi vas zlije ogenj večne resnice in edinstvenosti. Spodbujam vas, da začnete hoditi po svoji lastni poti in da pustite drugim, da hodijo po svojih, kajti zelo je pomembno, da smo vsi v kreaciji takšni kakršni želimo biti. To je svoboda izražanja, to je svoboda duha.
Stopite v svojo luč in zajadrajte na krilih svoje lastne svobode in resnice, kajti resnica bo še bolj poglobila občutek za svobodo in obratno, svoboda bo še bolj poglobila občutek za resnico. To je Božji zakon.
Jaz sem Sananda in naj na vas večno sveti luč božja
Vsi smo božji otroci
Resnica je, da smo vsi božji otroci in da si vsak od nas zasluži božje darilo, ki je plačano ob opravljenem delu. Vsako opravljeno delo vnaša radost v telo posameznika. Hkrati ga navdaja z lučjo in ljubeznijo enosti, ki sveti na vse nas. Ko ga opravimo smo povezani z vsem kar je, kajti izražamo svojo edinstvenost; tisto, ki je samo naša in je naš lasten izraz. Takrat se vsaka pora našega telesa ukvarja z našo lastno resničnostjo in vsrkava pomembne delce materije, ki izgrajujejo naše bistvo.
Ne glede na to kakšno je naše bistvo je le-to prepojeno z večjo ali manjšo stopnjo ljubezni, tiste, ki jo izražamo sami do sebe in do vse kreacije, ki nas obdaja. Takrat je v vsaki pori net prvinske iskre vstajenja.
Ko hodimo po svoji poti smo najpomembnejša kreacija samih sebe. Obdani smo z ognjem vseh ognjev in z vsem kar nas obdaja, obdajamo vse druge. Resnica je, da smo božji otroci in da si zaslužimo vse kar nam lahko da kreacija.
Jaz sem Metatron
Ne glede na to kakšno je naše bistvo je le-to prepojeno z večjo ali manjšo stopnjo ljubezni, tiste, ki jo izražamo sami do sebe in do vse kreacije, ki nas obdaja. Takrat je v vsaki pori net prvinske iskre vstajenja.
Ko hodimo po svoji poti smo najpomembnejša kreacija samih sebe. Obdani smo z ognjem vseh ognjev in z vsem kar nas obdaja, obdajamo vse druge. Resnica je, da smo božji otroci in da si zaslužimo vse kar nam lahko da kreacija.
Jaz sem Metatron
sobota, 13. junij 2009
Resnica je, da ste božja bitja
Vsakokrat, ko gledam na vas, ste čudoviti in vaše življenje je čudovito. Pridite otroci moji v moj objem. Naj vas objamem iz srca in naj z vami zapojem Avemarijo.
Vsakokrat, ko vstanete, vstanete kot bogovi. Vaša misel je neposredno povezana z iskanjem bistva našega skupnega kraljestva. Zato bodite blagoslovljeni. Božje vodstvo, ki je z vami vam vedno govori le resnico. Zaupajte temu glasu, zaupajte resnici.
Ko izgovarjam besede miru, govorim o svojem notranjem bistvu, govorim o zlatem slapu, ki je v vsakem od nas. Dovolite, da se le-ta pretaka v večnosti. Dovolite mu, da se lesketa. Vsak biser, ki pade iz njega je posvečen s posvečeno vodo našega stvarnika. Dovolite si in zajamite tolmun neiskristalizirane resnice in iz nje ustvarite nekaj novega, čudovitega. Ne bojte se ustvarjati, kajti ob vas je in skozi vas teče vsa kreacija.
Naj Poncij Pilat postane zaveznik, ne krvnik, naj posije sonce, ne tema. V svoji igri bodite blagoslovljeni in se igrajte nedolžno igro otroka, ki poje izštevanko, ki poje pesmico radosti, ki poje pesmico življenja.
Ne prepuščajte se slepi utvari, ki slepi vaš um, vaše srce in vse tisto kar ste. Bodite vedno to kar ste. Bodite učitelj in učenec luči, bodite učitelj in učenec svobode in naj bo Bog z vami za vekomaj.
Vaša Mati miru, Kurešček 12.6.09
Vsakokrat, ko vstanete, vstanete kot bogovi. Vaša misel je neposredno povezana z iskanjem bistva našega skupnega kraljestva. Zato bodite blagoslovljeni. Božje vodstvo, ki je z vami vam vedno govori le resnico. Zaupajte temu glasu, zaupajte resnici.
Ko izgovarjam besede miru, govorim o svojem notranjem bistvu, govorim o zlatem slapu, ki je v vsakem od nas. Dovolite, da se le-ta pretaka v večnosti. Dovolite mu, da se lesketa. Vsak biser, ki pade iz njega je posvečen s posvečeno vodo našega stvarnika. Dovolite si in zajamite tolmun neiskristalizirane resnice in iz nje ustvarite nekaj novega, čudovitega. Ne bojte se ustvarjati, kajti ob vas je in skozi vas teče vsa kreacija.
Naj Poncij Pilat postane zaveznik, ne krvnik, naj posije sonce, ne tema. V svoji igri bodite blagoslovljeni in se igrajte nedolžno igro otroka, ki poje izštevanko, ki poje pesmico radosti, ki poje pesmico življenja.
Ne prepuščajte se slepi utvari, ki slepi vaš um, vaše srce in vse tisto kar ste. Bodite vedno to kar ste. Bodite učitelj in učenec luči, bodite učitelj in učenec svobode in naj bo Bog z vami za vekomaj.
Vaša Mati miru, Kurešček 12.6.09
Naročite se na:
Objave (Atom)
