Hrepenenje

Jaz sem Sv. Frančišek Asiški. Hrepenenje je eno in edino, je čisto in pravo, je pravilna manifestacija boga. Luč hrepeni za bistrostjo, za barvitostjo, za igrivostjo in igro narave. Je ranljiva, je velikodušna, je iskanje, je ljubezen… Vse kar obstaja je luč, ki sveti na svet, na zemljo, na vso kreacijo. Ta luč je tista, ki daje življenje, ki prinaša resnico in ki samo je. Samo je v vsem svojem sijaju in plemeniti božansko kraljestvo, kajti ta luč je bog. Je najvišja inteligenca, je najvišje zdravljenje in je najvišja ljubezen.
Luč vedno prihaja skozi in prodira v vse, v čisto vse. Tudi tisto, kar ni čista luč. Prežema življenje boga, prežema življenje kreacije in je sam bog. Bog je luč in luč je bog.
V svojem iskanju iskalec nemalokrat vpraša, kako je z bogom? Kako je z življenjem? Kako je z lučjo? Odgovor je, da je luč vse kar je in da prežema vse kar je. Čisto vse je luč in čisto vse je ljubezen. Ljubezen je luč in luč je ljubezen. Vse je eno v enem.
Ko človek izgubi zavest se potopi v neskončne širjave luči in zaplava svoboden. Tja se gre učit o luči in prosit za pomoč. Dobrohotna bitja mu vedno stopijo nasproti, vedno ga sprejmejo v svoj krog, saj je tudi sam del njih samih. Kako torej ne bi medse sprejele brata, sestre, očeta, matere, kako torej ne? Saj smo vsi povezani, vsi smo enost, vsi smo eno. Vsi smo luč in vsi smo utelešenja boga in njegove najvišje resnice. Smo luč in ljubezen.
Kadarkoli torej gremo in se napijemo od žalosti in strahu smo bog in smo luč, kadarkoli torej grešimo smo bog in smo luč. Kako torej, da bog ne bi imel rad samega sebe, svoje luči? Kako bi se torej zavračal, ko pa je sam del sebe? Bog večno hrepeni za svojo resnico, za spoznanjem samega sebe in je večno na poti iskanja, kajti ljubi se tako zelo, da hoče vedeti kdo je on sam in kakšna je resnica v kateri biva. Vedno je na poti in vedno hrepeni.

Sv. Frančišek Asiški