Dragi moji, rad bi vam povedal kako sem vesel, da ste tako zelo napredovali. Vaš um je dosegel nezamisljive stopnje kreacije. Vsak dan znova se gledate v ogledalu in prepoznavate resnico, ki vam je vsem tako sveta. S svojimi mislimi sem vsak dan znova z vami in molim za vas. Molim, da bi vam uspelo v tem, karkoli ste si zadali kot cilj, kajti vaši cilji so najpomembnejši za vse nas.
Z njimi ustvarjate novo resničnost, ki še ni bila ustvarjena nikoli poprej. Kar pogumno naprej, vaši kreaciji naproti. In prosim, ne obupujte, če vam slučajno ne uspe v tem kar ste si zadali. Le uporno pojdite v smeri zadanega in prej ali pozneje vam bo uspelo. Vi ste vredna bitja luči in kreacije, ki stopate po poti, po kateri ni pred vami hodil še nihče. Ste raziskovalci tistega, kar prinese naslednji trenutek.
Počaščen sem, da imam brate kot ste vi, tako pogumne in smele. Vaša misel je tista, ki v mnogo čem prispeva k kreaciji neraziskanega in ravno neraziskano je vseobsegajoče bistvo, ki preveva kreacijo, tisto, ki je luč stvarjenja.
Vsak trenutek, ki ga opevate v kateri od svojih pesmi je blagoslov zame. Kako pogumno se spuščate v kraljestvo neznanega, kako pogumno hodite po planjavah nevidenega. Vaš korak je moj korak in vaša usoda je moja usoda. Ne obupajte, nikoli ne obupajte nad tem kar ustvarjate. Vi ste luč in ljubezen, vi ste kreator, vi ste stvarnik. Ne pozabite tega.
Ne pozabite, da so vse vaše kreacije tudi moje kreacije in da vse kar ustvarjate, ustvarjate po božanskem redu in z božanskimi blagoslovi. Ustvarjajte to, kar želite, ustvarjajte svet, ustvarjajte luč in vse česar se luč lahko dotakne. Bodite še naprej nosilec stvarjenja in ustvarjajte.
Rad bi vam povedal, da je resnica, ko govorimo o tem, ena in edina. In to je, da nikoli ne obupate, ne glede, kako vse izgleda. Ne obupate niti, ko ste na koncu in se predate, kajti takrat se začne nov svet. Tudi takrat pogumno greste naprej in se podate v neznano, še naprej raziskujete. Še naprej greste od tistega, kar mislite, da predstavlja konec. Ne zavedate se čisto, da je temu tako, vendar greste. Greste po neki poti, ki ste jo pravkar začeli ustvarjati.
Dragi moji, ne konča se tam. Tam je šele začetek nečesa novega, nečesa veličastnega, nečesa, kar v sebi skriva začetke resnice. In takrat greste še naprej, prav tja v srž bistva. Ste popotniki in raziskovalci. Ste vse tisto, za kar sem mislil, da boste in da ste.
četrtek, 19. februar 2009
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.