Spoštovani!

Z vami sem jaz, Mawlana Jalal ad-Din Rumi. Modrost, ki jo prinašam skozi tokrat je namenjena vsemu svetu in prav je, da se objavi na vidnem mestu.
Vsakokrat, ko prižgem svojo lučko na nočni omarici se zamislim nad vsemi temi podobami, ki budijo stvarstvo nevidnega. Hodim po poti iz dneva v dan in pred mano se razkrivajo nove pokrajine še vedno neraziskanega. Sem mislec in vnašam v kreacijo nove poglede na sam obstoj in na kreacijo. Kolikokrat sem že hodil po tej poti? Kolikokrat sem že počel popolnoma isto stvar? Vse kar se mi je zgodilo do sedaj je bila čista in popolna resnica tega kar je bilo. Nikoli se nisem predal nad silnostjo modrosti, ki je prihajala skozi mene.
Sedaj sem mojster luči in globoko sem razočaran, da me opevate v takšni luči. Nisem bil ne svetnik, ne mojster takrat, ko sem hodil po Zemlji. To sem postal pozneje skozi trdo delo na sebi in na drugih. Bolečina v meni je globoka in neznosna. Raje bi vedel prej kam se spuščam, ne da sem sedaj tu in ne vem zakaj sem tu.
Sem luč in ljubezen. In kaj je luč in ljubezen? Je odgovor na vse kar ti kreacija ponuja, da lahko iz nje preoblikuješ. Je vse, čisto vse! Moje misli pa neskončno krat zaplavajo v sveti prostor ljubezni, ne da bi se tega zavedal. Pa sem to sploh res jaz? So to sploh moja resnična čustva? Kdo bi to vedel…
Prejšnji mesec sem obiskal mamo. In bilo je težko. Srečala sva se na poljani, ki je bila posejana z makom. Hmmm, kako je bilo opojno. Videl sem jo prihajati skozi prve odtenke maka. Vsa je bila nasmejana in njena radost je puščala sled. »Rad te imam mama.«, sem pomislil. In tisti trenutek se je skozi mene prelilo čustvo ljubezni. Obstal sem in začel sem jokati. »Moja draga mama.«, sem pomislil, »Kako lepo te je spet videti, kako lepo je spet uzreti tvoj ljubeči smeh in poslušati pesem radosti, ki prihaja skozi tvoja usta. Nikoli si ne bi mislil, da se bom kdaj tako razveselil tvoje pojave in prisotnosti. Moja draga mama.«
In kako zanimivo je bilo se sprehajati ob tebi, ti zreti v oči in poslušati tvoje besede modrosti. Povedala si mi veliko. Govorila si o Bogu, o kreaciji in vsem kar je. In ko sva šla vsak v svojo stran, ko sva se poslovila, sem imel še vedno pred očmi tvoj zlati nasmeh. Tako blažen je bil, tako preprost. Brez vseh gub in napetosti. Preprosto si bila z mano in ob meni in si mi dajala ljubezen. Oh kako rad sem imel te trenutke s tabo, ko sva se v mladosti sprehajala sama po travniku na Zemlji. Mama, pogrešam te in rad bi več časa preživel ob tebi. Prosim ne odidi še. Tako malo te vidim. Rad bi se pogovarjal s tabo o mnogih stvareh, o modrostih vesolja, o tem kar si mi vedno dajala. Niti misliš si ne, kako zelo te pogrešam. Vsak moj vdih na tem svetu je pravilen odtenek tistega, kar se je kdajkoli pretakalo skozi mene. Še vedno občudujem tvoj nasmeh in vedrost, s katero si svetila na vse nas, tvoje otroke. In kako prepričljiva si bila s svojimi besedami, kako daleč si bila pripravljena iti v svoji pronicljivosti, ko si čakala, ko si pričakovala, da se bo nekaj zgodilo. Ne morem si zamisliti, kaj je bilo tisto, kar je šlo skozi tebe, vendar pa sem vedno vedel, da je to nekaj dobrega, nekaj česar se morda nisi zavedala še sama, kaj je. Preprosto si spustila, da je prišlo skozi tebe in si z nami delila modrost, ki je prišla skozi.
Niti za trenutek se nisi zdrznila in da bi se odpovedala resnici, ki je prihajala skozi? Ne, to pa ne. Verno si ji sledila in jo ponavljala, kot da bi šlo za neke vrste napravo za ponavljanje, ki mora stotiosočkrat poviti tisto, kar si slišala od nekje odzgoraj. Dala si mi veliko lekcijo, ko sem te tako opazoval. Dala si mi lekcijo iz potrpežljivosti, kajti takrat sem spoznal pomen resnice, ki si ji dovolila, da je prišla skozi na svoj lasten način in ne na način, kot je to želel tvoj dragoceni um.
Oh mama, kako zelo rad te imam. Bila si moj učitelj in učenec. Hvala da si bila z mano ob tistih najtežjih trenutkih, ko sem se ubadal sam s sabo in ko nisem imel nikogar, da bi se nanj oprl. Sicer je pa vse bilo po božanskem redu in čeprav tega nisem vedel v umu, sem to vedel nekje globoko v sebi. Resnica v mojih globinah je vedela, kaj se dogaja, vedela je, da prejemam božje vodstvo, resnico boga, ki je nepojmljiva, ki je neoporečna.
Vsakokrat, ko sem se zazrl v tvoje besede, sem v njih videl odsev sebe. Kako mi je bilo vse to zanimivo, kako rad sem se sprehajal ob tebi takrat, na Zemlji. Kako rad sem vonjal tvoje kostanjeve lase, ki si si jih vedno odišavila z neko posebno dišavo, ki je dišala po jagodah. Zaupal sem ti, kajti vedel sem, da mi kažeš podobo mene samega.
Oh, mama, kako pogrešam te najine dolge pogovore. Pogrešam preprostost, pogrešam vedrost, svobodo. Oh, kako je bilo takrat vse preprosto. Samo usedel sem se pod drevo poleg tebe in že se je iz tebe vlil vrelec modrosti. Bila si neusahljiv vir tolažbe in vseh tistih gorečih besed, ki so pogasile še največjo žejo po stranpoteh. Risala si mi resnice, ki sem jih takrat moral slišati. Moral sem jih slišati, da sem lahko sedaj prispel sem kjer sem. In hvala ti mama zato, za vse resnice s katerimi si me opojila, vse resnice, ki si mi jih predala, da sem z njimi lahko pozneje zajadral v božje kraljestvo kot ta, ki sem.
Kako bi rad bil še več s tabo, vendar vem, da je časa premalo. Vem, da imaš sedaj druge zadolžitve, vendar bi te rad videl pogosteje. Če je le možno. Ne bom ti odtegoval časa za tisto, kar je pomembno…

Oh, bog, kako sem užival resnico vsakega in vseh, ki so jo bili pripravljeni takrat deliti z mano. Za vsako resnico sem namreč videl tisto pravo bistvo ljubezni. Svet me je naredil takšnega kot sem sedaj in hvala svetu za to uslugo.

Mawlana Jalal ad-Din Rumi